|
|
|
|
|
|
|
|
Uporabniki na strani:
Stevec: Obiskalo nas je uporabnikov.
|
Ostalo: #
|
|
|
|
Odlomek iz Severnega sija
|
www.NjegovaTemnaTvar.tk
|
|
Izmed vseh oxfordskih kolidzev je bil Jordan najvelicastnejsi in najbogatejsi. Verjetno je bil tudi najvecji, a tega nihce ni mogel zatrditi z gotovostjo. Nekatere zgradbe, zbrane okoli treh, nekoliko nepravilnih kvadratnih notranjih dvorisc, so bile zgrajene ţe v zgodnjem srednjem veku, druge sele sredi osemnajstega stoletja. Gradnja nikdar ni bila nacrtovana. Kolidz je zrasel po kosih, preteklost ter sedanjost sta se srecevali na vsakem koraku, in zdaj je dajal vtis brezbrizne, skorajda malomarne velicine. V zgodovini Jordana ni bilo dneva, ko ne bi vsaj enemu njegovih delov grozilo, da se bo podrl. Zato je kolidz zaposloval ze peto generacijo druzine Parslow, ki je neprestano postavljala zidarske odre in opravljala obnovitvena dela. Trenutni mojster Parslow je svojega sina ze ucil obrti. Skupaj s tremi delavci sta kakor marljiva termita plezala po odrih, ki so jih postavili ob vogalu knjiznice, ali pa sta lovila ravnotezje na strehi kapele in s pomocjo skripcev nanjo dvigala lepe nove kamnite kvadre, svetlece skladanice svincenih plosc ter orjaske tramove.
Kolidz je imel sirom Britanije v lasti stevilne farme in posestva. Govorilo se je, da bi se lahko odpravil iz Oxforda proti Bristolu, ali pa v nasprotno smer, proti Londonu, in ne bi stopil z Jordanove zemlje. Barvarne ter loncarske manufakture, zage in atomkraftnice, ki so kolidzu placevale zakupnino, so bile razmetane po vsem kraljestvu. Konec vsakega cetrtletja so blagajnik in njegovi knjigovodje sesteli prihodke, vsoto oznanili na konciliju ter narocili dva laboda, ki so ju pospravili med vsakokratno slavnostno pojedino. Del denarja so vedno namenili nadaljnjim vlaganjem - koncilij je ravno odobril nakup poslovne zgradbe v Manchestru - ostanek pa so porabili za skromne dohodke ucenjakov, placilo sluzincadi, Parslowih in ducata drugih obrtniskih ali trgovskih druzin, ki so sluzile kolidzu. Precejsen del dohodkov so porabili tudi za bogato zalozeno vinsko klet in za knjige ter anbarografe, ki jih je potrebovala neznanska knjiznica; ta je zapolnjevala celo stranico notranjega dvorisca Melrose ter se je z orjaskim spletom rovov raztezala vec nadstropij globoko pod zemljo.
Ne nazadnje so denar potrebovali tudi za najnovejse filozofske aparature, s katerimi so opremljali kapelo. To so neprestano posodabljali, saj Jordan ne v Evropi ne Novi Franciji ni imel tekmeca, ki bi mu bil kos na podrocju eksperimentalne teologije. To je bilo Lyri se kako jasno. Na visoki polozaj svojega kolidza je bila ponosna in z njim se je rada hvalila paglavcem ter pobalinom, s katerimi se je igrala ob prekopu ali v glinenici. Na gostujoce ucenjake in znamenite profesorje iz tujine je gledala zviska ter pomilovalno, saj so ubozci po njenem vedeli manj od najbolj zanikrnega jordanskega asistenta.
Toda kaj je eksperimentalna teologija, Lyra ne bi znala povedati. Dozdevalo se ji je, da gre pri vsem skupaj za nekaksno carovnijo, ki se ukvarja z gibanjem zvezd in planetov ter z drobnimi delci snovi. Domnevala je, da imajo tako kot ljudje tudi zvezde svoje daemone, eksperimentalni teologi pa naj bi se po njenem pogovarjali z njimi. Resnicno zivo si je predstavljala, kako kaplan oholo kramlja z zvezdnimi daemoni in vcasih vendarle prisluhne njihovim pripombam, potem pa vzviseno prikima ali razocarano zmaje z glavo. A o cem naj bi se pogovarjali, ni vedela.
Resda je tudi ni pretirano zanimalo, kajti bila je pravi mali barbar. Ce bi lahko, bi ves cas plezarila po strehah z Rogerjem, kuharskim vajencem, ki je bil njen najboljsi prijatelj. Ali pa bi mimoidocim ucenjakom v glavo pljuvala peske, kakor sova hukala pod okni velike predavalnice, drvela vzdolz ozkih ulicic, na trznici kradla jabolka in se pretepala. A tako kot je bila Lyra popolnoma slepa za politicne tokove, ki so se na skrivaj spopadali za vsakdanjim videzom kolidza, ucenjaki niso bili sposobni uvideti, da sestavlja zivljenje oxfordskega otroka bogat splet zaveznikov, sovraznikov, sporov in mirovnih pogodb. Otroci, ki se druzno igrajo: kako ljubek prizor! Obstaja na tem svetu kaj bolj ocarljivega in nedolznega?
Lyra in njeni sovrstniki so bili v resnici vpleteni v smrtonosne spopade. Boj se je najveckrat odvijal med otroki z Jordana (mladimi vajenci, otroki sluzabnikov ter Lyro) in narascajem z enega izmed drugih kolidzev. A na sovrastvo so pozabili v trenutku, ko so mestni otroci napadli enega samega izmed univerzitetnih; takrat so se vsi kolidzi zdruţili in zakoracili v bitko proti mescanom. Ta vojna je bila stara vec sto let, venomer epskih razseznosti in z njenimi posledicami je bila Lyra najveckrat zelo zadovoljna.
Toda celo to bojno sekiro so zakopali, kadar so jim grozili skupni sovrazniki. Eden izmed teh je bil vedno na razpolago: otroci pecarjev, ki so ziveli ob glinenici in so jih prezirali tako kolidzarji kot mescani. Lansko leto je Lyra s slednjimi sklenila zacasno premirje in skupaj so udarili po otrocih pecarjev. Obmetavali so jih s tezkimi kepami ilovice in jim podrli se mokro utrdbo, ki so si jo zgradili. Nato so jih neizprosno preganjali po lepljivi brozgi, ob kateri so ziveli, dokler niso bili tako zmagovalci kot porazenci videti kakor horda vrescecih golemov.
Drugi skupni sovraznik pa je Oxford obiskal obcasno. Cigótske druzine, ki so zivele na recnih barkacah, so v mesto prisle s semnji in njihovi otroci so bili vedno pripravljeni na posten mlatez. Ze odkar se je Lyra naucila lucati kamenje, je bila v divjem sporu s cigótsko druzino, ki se je venomer vracala k privezom v cetrti Jericho. Ko je zadnjic pristala v Oxfordu, ji je z Rogerjem in se nekaj fanti iz Jordana ter kolidza Sveti Michael pripravila zasedo. Njihovo ozko barkaco zivih barv so tako dolgo obmetavali z blatom, da se je za njimi zapodila cela druzina. Takrat pa je rezervni bataljon pod Lyrinim poveljstvom zavzel ladjico in prerezal privezne vrvi, da je odplavala navzdol po prekopu ter je ostalim plovilom povzrocila velike nevsecnosti. Lyrini bojevniki so jo medtem podrobno precesali, da bi nasli veho, skrivnosten cep, ki naj bi ga po Lyrinem imela vsaka ladja. Svojim bojevnikom je zatrdila, da se bo barkaca nemudoma potopila, ce veho izvlecejo iz luknje, v kateri je zagozdena. Toda bajeslovnega cepa niso nasli in zaradi blizajocih se cigótov so morali ladjico kmalu zapustiti, njihovi radostni bojni kriki pa so se dolgo odmevali po ozkih ulicicah Jericha, skozi katerega so vsi premoceni bezali domov.
To je bil Lyrin svet in njeno veselje. A ceprav je bila po navadi robata in lakomna mala divjakinja, nikdar ni povsem pozabila, da pripada tudi velicini ter obredom Jordana. Slutila je, da je povezana s svetom visoke politike, ki ji ga je predstavljal lord Asriel. Toda zaenkrat je slednjega izrabila le za to, da je pri ostalih paglavcih uzivala spostovanje in jim je lahko poveljevala. Nikdar ni pomislila, da bi o dogajanju na Jordanu morala izvedeti kaj vec.
Tako je svoje otrostvo prezivela kot podivjana zverinica. Edina izjema pri tem so bili dnevi, ko je kolidz nepricakovano obiskal lord Asriel. Bogati in mogocni stric ji je prisel se kako prav, saj se je lahko z njim na debelo hvalila. A cena za to ni bila majhna. Kadar je prisel na obisk, so ponjo poslali najokretnejsega ucenjaka. Ta jo je zvlekel k hisnici, da bi z nje zdrgnila umazanijo in nanjo navlekla kaj vsaj priblizno cistega. Sele nato so jo ob spremljavi stevilnih grozenj odpeljali v zbornico rednih in izrednih profesorjev, kjer je s stricem povecerjala. Pri tem se jima je navadno pridruzla se cela vrsta pomembnih ucenjakov. Lyra se je vedno uporno valjala po svojem stolu in rektor ji je ostro ukazal, naj sedi, kot se spodobi mladi dami. Zatem je seveda bolscala v zbrane tako dolgo, da se ji je moral kaplan nazadnje od srca zasmejati.
Ti uradni, neprijetni obiski so se vedno koncali enako. Po obedu so rektor in ucenjaki pustili Lyro ter strica sama. Lord Asriel jo je poklical k sebi in deklica je morala stati pred njim ter mu povedati, kaj se je naucila od zadnjega obiska. Momljaje je izdavila kaj malega o geometriji, arabscini, zgodovini ali anbarologiji, on pa je prekrizal noge, da je glezenj desne pocival na kolenu leve. Tako zleknjen je neizprosno zrl vanjo vse dotlej, da ji je zmanjkalo besed.
Lansko leto, preden se je odpravil na sever, je dejal se: "Vidim, da si izjemno prizadevna studentka. Kaj pa pocnes, kadar nosu ne tiscis v knjige?"
Zamomljala je: "Igram se. Po kolidzu. Igram se pac."
Zmajal je z glavo.
"Pokazi mi roke."
Stegnila jih je, da bi si jih ogledal, in lord Asriel je takoj opazil crne polmesece njenih nohtov. Stricev daemon je kakor sfinga lezal na preprogi ob njem in zrl v Lyro, ne da bi enkrat samkrat trenil z ocmi.
"Umazane nohte imas," je nazadnje dejal lord Asriel. "Te niso naucili, kako se jih umije?"
"So," je prikimala. "Ampak tudi kaplan ima vedno umazane. Se bolj kot jaz."
"Kaplan je izjemen raziskovalec. S cim pa svojo malomarnost lahko opravicis ti?"
"Verjetno sem si jih umazala potem, ko sem se umila."
"Kje pa se igras, da se tako hitro umazes?"
Sumnicavo ga je osinila. Jo je videl, ko se je podila po strehi?
"Po raznih starih sobah," je koncno izjavila.
"Samo po sobah?"
"Pa tudi v glinenici. Vcasih."
"In kje se?"
"V Jerichu ter pristaniscu."
"Drugje pa ne?"
"Ne."
"Laznivka. Ravno vceraj sem te videl na strehi."
Ugriznila se je v ustnico, a rekla ni nicesar, on pa jo je porogljivo opazoval.
"Torej se igras tudi na strehi," je nadaljeval. "Gres kdaj v knjiznico?"
"Ne. Sem pa na strehi knjiznice nasla vrano," je povedala.
"Nemogoce. Si jo ujela?"
"Poskodovano nogo je imela. Hotela sem jo ubiti in speci, pa je Roger rekel, da jo morava pozdraviti. Zato sva sla po ostanke hrane ter vina. Kmalu se je pozdravila in odletela."
"Kdo je Roger?"
"Moj prijatelj. Kuharski vajenec."
"Aha. Torej plezas po strehah."
"Ne po vseh. Na streho Sheldonovega poslopja se ne da priti. S podstresja ne morem splezati nanjo, ker nisem dovolj velika, da bi dosegla stresno okno. S stolpa romarjev pa si tudi ne upam skociti, ko je tako dalec."
"Torej plezas po vseh strehah, razen po tisti na Sheldonovem poslopju. Kaj pa kleti in kripte? Si jih ze raziskala?"
"Kleti in kripte?"
"Kolidza je pod zemljo toliko, kolikor ga je nad njo. Preseneca me, da tega se nisi ugotovila. A zdaj bom moral oditi. Videti si zdrava. Izvoli."
Segel je v zep, iz njega privlekel za pest kovancev in izbral pet zlatih dolarjev.
"Te niso naucili reci hvala?" je vprasal.
"Hvala," je zamomljala.
"Ubogas rektorja?"
"Mhm."
"Se do ucenjakov vedes spostljivo?"
"O, ja."
Njegov daemon, ki je bil prej popolnoma tiho, se je mehko zahahljal. Lyra je zardela.
"No, pojdi se igrat," jo je nagnal stric.
Odleglo ji je. Zasukala se je na petah in svignila k vratom. Sele tam se je spomnila olike, se obrnila in se na hitro priklonila.
"Nasvidenje, stric Asriel." |
|
|
|
bravenet.com
